Naša ukrajinska skupina v Sloveniji se je skupaj z učiteljicama slovenščine, gospo Janjo in gospo Lejo, odpravila v majhno vas Hrašče — tja, kjer se Slovenija ne razkrije z bleščečimi turističnimi potmi, temveč s tiho lepoto, ki živi v srcu vsakega domačina.
Pot skozi pravljico
Že od prvih korakov smo začutili, kako nas narava objema s svojo umirjenostjo. Zelene travinje so se razprostirale kot žametne preproge, na katerih so se dvigale stroge siluete kopíc — tistih znamenitih bal, ki so simbol slovenske vasi. Vsaka kopa, skrbno zložena, se je zdela prava skulptura, ustvarjena z rokami človeka v sodelovanju z naravo. Naokoli — urejena hišice, vsaka s svojo zgodbo, vsaka del mozaičnega platna, ki je Slovenija.
Čarobna jasa ob Nanoščici
Najsvetlejši trenutek sprehoda je bila pravljična jasa ob reki Nanoščici. Ta tiha vodna arterija, ki izvira izpod vrhov Nanosa, teče počasi in mirno ter ustvarja slikovite meandre med močvirnimi travniki in trstičnimi zarastlinami. Prav tukaj, na bregu reke, na mestu, kjer se poleti otroci smejijo in špricajo v hladni vodi, smo se ustavili.
Namestili smo se na jasi in gospa Janja je vzela termo posodo z vročim zeliščnim čajem. V tistih trenutkih, ko smo držali toplo skodelico v rokah in poslušali melodijo rečnega toka, smo se počutili kot gostje v čarobnem svetu — svetu, kjer čas teče drugače, kjer narava in ljudje obstajajo v harmoniji.
To mesto je bilo posebno — pripadalo je domovini naše učiteljice in velikodušno je delila z nami to lepoto, te spomine, to ljubezen do rodne zemlje.
Vrnitev skozi zlato jesen
Na povratni poti je jesen razgrnila pred nami svoje najboljše platno. Visoki macesni so stali v zlatih kronah kot kraljevi stražarji. Pot pod našimi nogami se je spremenila v gost preprogo šumeče jesenske listja — vsak korak je spremljal nežen šepet narave. Hodili smo počasi, nismen se hoteli muditi, želeli smo zapomniti vsak trenutek.
Zahvala
V srcu je ostala globoka hvaležnost za ta dan, za to potovanje, za možnost dotakniti se duše Slovenije.
Hvala, gospa Janja in gospa Leja, za to ekskurzijo, za vašo ljubezen do tega kraja, ki jo prenašate na nas.
Hvala, Slovenija, za tvojo neponovljivo lepoto, za tvoje zelene travnike in tihe reke, za jesenske gozdove in prijetne vasi. Postajaš naš drugi dom in učimo se te ljubiti tako, kot ljubimo svojo Ukrajino iskreno, globoko, za vedno.
